S53X SOTA

Po posledicah, ki so nastopile po spodaj opisani peš turi na Črni vrh nad Soriško planino, je treba več pozornosti posvetiti kolenom. Rajši kot spet 14 dni bolovanja in hlajenja z ledom na vsake pol ure. Zato se, če le rata, vsak drugi dan odpravim iz službe domov s kolesom. Asfaltni kilometri mi očitno bolj jačajo križne vezi in ne dovolijo unemu hrustancu v kolenih, da se spet vname in pripelje do velike otekline kolena.
In danes je bil spet eden tistih dni. Njegova posebnost je bila v neverjetnem vročinskem rekordu.
Iz Gorice in po Vipavski ter naprej po Braniški dolini je bilo znosnih 38 ºC. Da se razumemo, to je temperatura med vožnjo po asfaltu, kajti ob cesti je realna za 4 do 5 stopinj nižja. Malo pred odcepom za Gabrje se začne lep makadamček, ki te ob 34 ºC dostavi točno na Fabianove klopi, ki so ob poti med Kobdiljem in Ferarijevim vrtom. Ker na tem mestu ravno prijetno vleče sapa, me na klopcah za pet minut vzame in odplavam sanjam naproti.
Streznitev pride že kmalu, na cesti od Štanjela proti domu. Na ravnini pred mostom skoči številka na števčku na neverjetnih 40 ºC. In ne popusti niti za malo, vse do doma. 40 ºC.  Za kaj zadet.
Ma me res zanima katera mona se v taki vročini sploh vozi s kolesom po cesti.
(na spodnjem grafu je z rdečo narisan potek temperature)